Mnenje strokovne žirije

»Zadostnost pomeni pomagati, z veliko mero razuma in srčnosti. Življenjski slog, ki v hiši kaže, kako se je mogoče navezati na predindustrijsko dobo, da bi danes in jutri živeli na način, gospodaren z viri. Celostno razumljena trajnostnost prinaša lepoto. Preprostost, ki pa ni tako preprosta: ”Zanetil bom, zebe me!“ Domačija, spomenik iz 16. stoletja, ki ji je uspelo doseči prihodnost.«

Zakaj ta projekt še posebej izstopa?

Kakšni posegi so ustrezni v primeru gorske kmetije pod spomeniškim varstvom, kjer so si številni rodovi preživetje skozi stoletja zagotavljali s trdim delom in žuljavimi rokami? Koliko udobja je opravičljivega za zagotavljanje trajnostnega življenjskega sloga na tem koščku izjemno občutljivega gorskega sveta? Kaj danes resnično potrebujemo? S temi vprašanji sta se soočila mlada arhitekta. V okviru študentskega projekta ju je obšel občutek odgovornosti za ohranitev domačije, katere zgodovina sega v leto 1542. Investitorji so se odločili za zakup in se v zadnjih nekaj letih osredotočili na skrbno prenovo. . Izvajalci projekta so se odločili ohraniti izvorno vsebino. Hlev ostaja hlev, stan ostaja stan. Kamra ostaja kamra, špajza ostaja špajza. Preprosti ukrepi so pogosto pač najbolj učinkoviti.

Mnenje strokovne žirije

»Kako odlično je uspela poetična izvedba te manjše gradbene naloge. Neka družina je hotela na novo zgraditi kapelo, saj se je stara morala umakniti novi cesti. In kar je bilo treba storiti, so storili člani družine sami, uporabili svoj les in svoje znanje. Stene, tla in strma streha so prepredeni s tramovi 12 x 12 cm. Svetloba pada skozi timpanone z lamelami in v notranjosti ustvarja čarobno vzdušje. Kapela je skoraj popolnoma ogljično nevtralna, saj se je v notranjosti mogoče zadrževati brez ogrevanja tudi v zimskem času.«

Zakaj ta projekt še posebej izstopa?

Preprost tloris, jasne in usklajene linije, igrivo prepletanje svetlobe s krajino. Minimalistična forma gorske kapele Kendlbruck vabi k molitvi. Notranjost je brez slehernih motečih elementov. Krasijo jo leseni tramovi, lično vpeti v umetelno izvedeno kladno konstrukcijo. Skromnost objekta je občutna tudi od zunaj. Na sakralno noto slednjega namigujeta le lega in strma streha. Kapela je plod samoizvedbe. Graditelji so izkoristili izključno lokalne vire in potenciale. Gradbeni materiali so bili skrbno izbrani. Vsa dela so izvedli člani in članice družine, ki domuje na bližnji domačiji. Arhitektura se v opredeljenem kontekstu doumeva celovito – kot preplet procesa gradnje, uporabe lokalnih materialov, udarniškega dela, vloženih obrtniških veščin in znanja, vse do končne izvedbe.

Mnenje strokovne žirije

»Arhitekt Gion Caminada je z zgradbo obogatil romarski kraj in skupaj s slikovito cerkvijo v Hergiswaldu ustvaril edinstven, magičen kraj. Gostišče z edinstveno dvorano je več kot samo še en primer dobre lesene gradnje, je arhitekturni dosežek. Tu drug ob drugega naletijo nasprotja, zgodovina, dolgoletne izkušnje in bogato znanje arhitekta.«

Zakaj ta projekt še posebej izstopa?

Hergiswald je kraj za romarje, ki iščejo neizrečeno. Hergiswald je obenem tudi kraj spokojnosti, kraj za družinska slavja in srečanja skupnosti. Toda Hergiswald ni le kraj za ljudi. Prav tako je habitat številnih rastlinskih in živalskih vrst, kot denimo porodničarske krastače. . Objekt je iz lesa duglazije in bele jelke iz okoliških gozdov. Prav duglaziji je v soju podnebnih sprememb dandanes pripisovan izjemen potencial. Pri gradnji je bilo, kot samim materialom, veliko poudarka namenjenega tudi sodelujočim. Investitorji izvedbo projekta v regionalnem lokalnem kontekstu umevajo kot kulturno zavezo.

Mnenje strokovne žirije

» Le Solaris je presenetljiva stavba s socialnimi stanovanji. Dobro izolirane zunanje lesene stene, stanovanja s pogledom na domačo četrt, mesto in pokrajino. Mobilnost brez uporabe avtomobila in brez podzemnih garaž kot primer dobre prakse. Zaželena bi bila tudi lesena konstrukcija, vendar tega ne dopuščajo predpisi. Aluminijasti fasadni ovoj ni potreben; aluminij je sicer estetsko privlačen, ekološko pa, kot vemo vsi, vprašljiv. Kljub temu je stavba Le Solaris pionirska na področju lesenih visokih objektov: ne le v Franciji, ampak tudi zunaj nje. «

Zakaj ta projekt še posebej izstopa?

V zgradbi SOLARIS se nahaja 38 stanovanj, razpetih med dvema, morda celo med tremi presečnimi vidiki. Vsakemu stanovanju je bila določena najustreznejša lega, ki uporabnikom zagotavlja kar se da veliko sončnih užitkov in neprecenljiv razgled. Velike terase in lože čas bivanja »podaljšujejo« s posebnim predprostorom na terasi. Lesene drsne naoknice nudijo zaščito pred soncem in vročino. Projektanti so posebno pozornost namenili udobnosti posameznih enot in prilagodljivosti kapacitet. Bivalne enote so različne in vsaka od njih na svojstven način izpolnjuje potrebe vsakokratnih uporabnikov. . Lesna konstrukcija je izvedena iz lesa iz lokalnih gozdov. Izolacija iz lesne volne prispeva k ohranjanju kakovosti zraka. Izbrani naravni gradbeni materiali pogojujejo trajnostne lastnosti zgradbe, . ki blagodejno vpliva na počutje stanovalcev in stanovalk, nenazadnje tudi zaradi umeščenosti sredi čudovitega ki ga ponuja čudovita pokrajina.

Mnenje strokovne žirije

»Iz spomeniško zaščitenega gospodarskega poslopja je Julia Kick s preprostimi sredstvi, z razumom in spoštovanjem do zgodovinske danosti objekta, sredi mesta ustvarila kraj intenzivnosti in lepote in ga preobrazila v bivališče z ateljejem. Ohranila je staro strukturo hleva, skednja in remize. Končni izdelek je zračno stanovanje z ločenima etažama za bivanje in delo z medprostori in podstrešnimi kotički. Fasada s plemenito patino je ostala neokrnjena, prenovljena je bila samo notranjost. Dobro zamišljeno, spretno opravljeno, odlično.«

Zakaj ta projekt še posebej izstopa?

Gospodarsko poslopje je bilo leta 1899 zgrajeno kot dodatek k hotelu in vinski kleti Josefa Weissa v kolodvorski četrti Dornbirna. Leta 1997 je bil obstoj zgradbe zagotovljen z dodelitvijo statusa spomeniške zaščite. . Med prenovo so bile upoštevane sleherne danosti objekta. Struktura hleva, skednja in remize je bila v celoti ohranjena. Končni izdelek je zračno mansardno stanovanje z ločenima etažama za delo in bivanje, uporabnimi medprostori in intimni podstrešnimi kotički. Fasada s plemenito patino je ostala neokrnjena. Vsa prenovitvena dela so bila osredotočena na notranjost. V fasado je vpet tudi zaščiten zunanji predel z majhno verando. Številna okna omogočajo dovajanje naravne svetlobe v prostore, vpeta v zidove pritlične etaže pa tudi zanimiv razgled od zunaj in od znotraj. Ladijski podi so bili oštevilčeni, očiščeni in ponovno nameščeni. Restavriran stavbni les je bil v sveži koncept integriran v obliki novih elementov.