Zakaj ta projekt še posebej izstopa?

Poleg principov trajnosti brv skozi »kritični regionalizem« in »genius loci« povezuje tradicijo in sodobnost ter raziskuje arhetip »hiše na vodi«. V iskanju resnice in lepote, ki sta doživljajski (»aisthesis« je starim Grkom pomenil »občutenje«, ne pa povnanjeni blišč ali intelektualni koncept) in ki se hkrati trudita, da bi celovito celila rane tega sveta, se skriva tudi naše izvorno vodilo pri ukvarjanju z arhitekturo. A tisto, kar je pri mostu presežno, leži v esenci fenomena: v svoji ontološki biti povezuje (obale, nasprotja, ljudi), osredišča prostor (vanj se stekajo poti in človeška srečanja) in utemeljuje skupnost. »Die Brücke versammelt die Erde als Landschaft um den Strom… lässt dem Strom seine Bahn und gewährt den Sterblichen ihren Weg« (M.Heidegger). »Povsod po svetu srečujem…zveste in molčeče mostove, ki stojijo kot znak večne in nenasitljive želje človeka vse med seboj povezati, pomiriti in združiti… da ne bi bilo več ločitve, nasprotovanj in slovesa«. (I.Andrić)